Družine in medgeneracijsko premoženje

Denar v družini ni le številka na računu. Je tudi navada, ki jo otroci posnemajo, dogovor med partnerjema, ki imata pogosto čisto različen občutek za tveganje, in dediščina, ki lahko družino poveže ali razdvoji. Premoženje, ki potuje med generacijami, redko propade zaradi slabih naložb. Veliko pogosteje razpade zaradi tišine: ker se o njem nihče ni znal ali upal pogovarjati. To poglavje govori prav o tem, kako denar v družini ubesediti, urediti in predati naprej tako, da koristi ljudem in jih ne razdvaja.

Otroci in denar: učenje, ki se začne zelo zgodaj

Otroci se o denarju ne učijo iz predavanj, ampak iz tega, kar vidijo doma. Že majhen otrok opazi, ali se starša o nakupih pogovarjata mirno ali z napetostjo. Finančna vzgoja zato ni poseben dogodek, ampak vrsta majhnih, starosti primernih korakov.

Pri predšolskem otroku gre za osnove: denar je omejen, zanj se nekaj zamenja, vsega ni mogoče imeti hkrati. Pri otroku v prvih razredih šole je smiselna redna, majhna žepnina, s katero sam odloča in tudi dela napake. Napaka pri petih evrih je poceni lekcija. V najstniških letih se pogovor premakne k zaslužku, varčevanju za večji cilj in prvemu razumevanju, kako denar lahko sčasoma raste, če ga ne porabimo takoj. Tu je dovolj reči, da naložbe dolgoročno lahko prinesejo donos, vendar tudi nihajo in da gotovosti ni.

Kaj kažejo raziskave

Raziskave o finančni pismenosti dosledno kažejo, da navade z denarjem nastanejo zgodaj in da je zgled staršev močnejši od besed. Pomembno spoznanje je tudi, da otroci, ki sami upravljajo majhne zneske, kasneje pogosteje varčujejo, kot tisti, ki dobijo vse na zahtevo.

Praktično to pomeni: pustite otroku odločati pri majhnih zneskih, ne reševati vsake napake in govorite o denarju brez sramu ali drame.

Varčevanje za otroke: izobrazba, prvo stanovanje, dolgi rok

Ko otroku odpiramo varčevalni ali naložbeni predalček, najprej določimo namen in čas. Za izobrazbo čez petnajst let je vlogarjev horizont dolg, kar pomeni, da lahko prenese več nihanja in zato več naložb v lastniške vrednostne papirje. Za cilj čez tri leta, denimo opremo sobe, pa je smiseln previdnejši, bolj likviden pristop.

Velika prednost je čas. Otrok ima pred seboj morda dvajset let, kar je ravno tisto, kar pri naložbah najbolj šteje, saj se donosi lahko obrestujejo na že prislužene donose. To ne pomeni obljube zaslužka, pomeni le, da dolg horizont razumno pričakovanje obrnja v vašo korist in da ima čas, da zgladi vmesne padce. Donosi, obresti, dividende in kapitalski dobički so praviloma obdavčeni; podrobnosti obravnava poglavje o davkih.

Pri računu, ki ga odprete za otroka, preverite, kdo je zakoniti zastopnik in kako se sredstva prenesejo ob polnoletnosti. Praviloma jih upravljajo starši kot zakoniti zastopniki, sredstva pa preidejo na otroka ob polnoletnosti. Slovenski vlagatelj do takih razpršenih, nizkostroškovnih skladov najpogosteje dostopa prek skladov UCITS, pri katerih pred vplačilom dobite ključni dokument z informacijami (KID). Ker mnogi taki skladi poslujejo v evrih ali pa so v evrih obračunani, je pri naložbah zunaj evrskega območja prisotno tudi valutno tveganje, kar je še en razlog za razpršenost. Pri tem velja paziti na domačo pristranskost, torej nagnjenje, da bi vse naložili le v domače ali znane vrednostne papirje.

Primer: starša mesečno odložita skromen znesek v razpršen, nizkostroškoven sklad, namenjen otrokovi izobrazbi. Ne gledata vsakdanjih nihanj, ampak ostajata pri načrtu. Tudi če vrednost vmes pade, ju to ne vrže iz tira, saj je cilj daleč. Koliko na koncu nastane, ni mogoče napovedati, lahko je manj od vloženega, lahko več, a vztrajnost in razpršenost sta na strani potrpežljivega varčevalca.

Praktično: ločite cilje po času, kratkoročne hranite previdneje, dolgoročne pa lahko bolj naložbeno, in vse skupaj zapišite, da bo jasno, čemu denar služi.

Partnerja z različnim odnosom do tveganja

Skoraj v vsakem paru je en bolj previden in drug bolj pogumen. To ni napaka, ampak priložnost. Težava nastane le, kadar o tem ne govorita in vsak na skrivaj vleče na svojo stran.

Dober pristop je skupni pogovor o treh stvareh: kaj sta najpomembnejša cilja, koliko nihanja zares preneseta, ne v teoriji, ampak ko vrednost pade, in kdo skrbi za kateri del. Pogosto se izkaže, da je rešitev nekje vmes: del premoženja v varni rezervi, ki pomiri previdnejšega, del v dolgoročnih naložbah, ki ustreza pogumnejšemu. Tako nobeden ne živi proti svoji naravi.

Primer: eden bi vse v delnice, druga bi vse na varčevalni račun. Namesto da zmaga eden, postavita rezervni sklad za nekaj mesecev življenjskih stroškov (to pomiri previdno stran), preostanek pa dolgoročno in razpršeno naložita (to zadovolji pogumno stran). Odločitev je skupna in zapisana, zato kasneje ni očitkov.

Praktično: ne iščite zmagovalca, iščite okvir, ki ga oba razumeta in podpišeta. Skupna odločitev mnogo bolje prenese slab borzni mesec kot odločitev, ki jo je eden vsilil drugemu.

Dediščinsko načrtovanje: oporoka, darila, davek, pogovor

Dediščina je čustveno občutljiva tema, zato jo ljudje radi odlagajo. A nič ne razdvoji družine bolj kot nejasnost po smrti bližnjega. Urejeno dediščinsko načrtovanje je dejanje skrbi za tiste, ki ostanejo.

Praktično gre za nekaj stebrov. Oporoka, ki jasno pove, kaj naj se zgodi s premoženjem, in jo je smiselno urediti tako, da je pravno veljavna, pri čemer pomaga notar. V Sloveniji je oporoka lahko lastnoročna, sestavljena pred dvema pričama, sodna ali notarska. Premislek o darilih še za življenja, ki so lahko smiselna, a jih je treba dobro pretehtati, da ne ogrozite lastne varnosti. In razumevanje davčnih posledic; te obravnava poglavje o davkih.

Najbolj podcenjen del je pogovor. Ko starši otrokom za časa življenja na kratko povedo, kako so stvari urejene in zakaj, izginejo skoraj vsa kasnejša presenečenja in zamere. Ni treba razkriti vsake številke, dovolj je jasen okvir.

Primer: starša otrokom mirno povesta, da imata urejeno oporoko, kje so dokumenti in kakšna je njuna logika. Pogovor traja pol ure. Leta kasneje se prav ta pol ure izkaže za najdragocenejši del celotne dediščine, saj družini prihrani spore.

Praktično: zapišite oporoko, hranite dokumente na znanem mestu in se vsaj enkrat pošteno pogovorite. Za konkreten zapis se posvetujte z notarjem ali pravnikom in po potrebi z davčnim svetovalcem.

Družinska naložbena politika pri večjem premoženju

Kadar je družinsko premoženje večje ali ga upravlja več članov, se splača zapisati preprosto družinsko naložbeno politiko. To je kratek dokument, ki pove, kakšni so cilji, kolikšno tveganje je sprejemljivo, kako je premoženje razdeljeno in kdo odloča o čem. Ni namenjen birokraciji, ampak temu, da se družina ne prepira o vsaki odločitvi sproti.

Tak dokument odvzame jezo iz čustvenih trenutkov, ker pravila nastanejo v mirnem času, ne med padcem trga ali ob smrti bližnjega. Hkrati olajša prenos znanja na mlajšo generacijo, ki naenkrat ne podeduje le denarja, ampak tudi način razmišljanja o njem.

Praktično: če premoženje preseže točko, kjer odločitve zadevajo več ljudi, na dveh straneh zapišite cilje, mejo tveganja in postopek odločanja. To je daleč ceneje od družinskega spora.

Izogibanje družinskim sporom: preglednost in dokumentacija

Družinski spori okrog denarja skoraj nikoli ne nastanejo zaradi same vsote. Nastanejo zaradi občutka krivice, presenečenja in domnev, da je nekdo dobil več. Zdravilo je dolgočasno, a učinkovito: preglednost in zapis.

Kar je zapisano, je težje napačno razumeti. Kar je vnaprej pojasnjeno, je težje doživeti kot izdajo. Zato vodite evidenco večjih daril, hranite oporoko na znanem mestu in se družini ne izogibajte pogovoru o načelih, tudi če podrobnosti ostanejo zasebne.

Praktično: redno, na primer enkrat letno, preverite, ali so dokumenti še aktualni, in posodobite, kar se je v življenju spremenilo (poroka, rojstvo, ločitev, nova nepremičnina).

Pogoste napake

• Odlašanje z oporoko in dediščinskim načrtovanjem, dokler ni prepozno za miren pogovor.
• Da starša otrokom o denarju nikoli ne govorita, nato pa pričakujeta, da bodo finančno modri.
• Da en partner tiho vsiljuje svoj odnos do tveganja, namesto da bi se dogovorila skupaj.
• Mešanje kratkoročnih in dolgoročnih ciljev otroka v en sam predalček brez jasnega namena.
• Skrivanje finančnih odločitev pred družino, kar pozneje rodi domneve in zamere.

Pravilo in kontrolni seznam

Pravilo: premoženje, ki naj preživi generacije, potrebuje tri stvari, in sicer jasen namen, zapisan dogovor in iskren pogovor. Naložbena izbira je šele četrta po vrsti.

• Z otroki govorim o denarju starosti primerno in s svojim zgledom.
• Cilji za otroke so ločeni po času (kratko proti dolgo) in zapisani.
• S partnerjem imava skupni, zapisan dogovor o tveganju in rezervi.
• Imam veljavno oporoko in vem, kje so vsi pomembni dokumenti.
• Družini je znan vsaj okvir mojih finančnih odločitev.
• Dokumente pregledam vsaj enkrat letno in ob večjih življenjskih spremembah.