Primeri portfeljev

Po vseh straneh o razpršitvi, razredih naložb, tveganju in časovnem obzorju se prej ali slej pojavi povsem razumljivo vprašanje: kako pa naj to zdaj zgleda v praksi? Spodaj sem zbral nekaj tipičnih sestav portfeljev. Vsako berite kot skico, kot način razmišljanja, ne kot recept. Nobena od teh sestav ni priporočilo prav za vas, saj jaz ne poznam vaše starosti, dohodka, dolgov, ciljev, čustvenega odnosa do nihanj in davčnega položaja. Pravi portfelj zraste iz teh stvari, ne iz vzorca s spleta. Številke spodaj so okrogle in poenostavljene, da pokažejo logiko, ne da bi jih morali natančno posnemati.

Preprost začetniški

Najpogostejši začetek, ki ga vidim, je presenetljivo skromen: en sam globalno razpršen delniški ETF in ob njem denarna rezerva za nekaj mesecev življenja. To ni nič manjvrednega. En širok svetovni delniški sklad že vsebuje tisoče podjetij iz desetin držav, denarni del pa poskrbi, da vam ob prvem večjem izdatku ali izgubi dohodka ni treba prodajati naložb v najslabšem možnem trenutku. Logika je preprosta: rast naj prinašajo delnice, mir naj prinaša denar.

Konkretno si predstavljajte nekoga v dvajsetih ali tridesetih z dolgim obzorjem in stabilno službo. Tri do šest mesecev stroškov ima na varni strani, vse ostalo, kar lahko pogreša, mesec za mesecem nalaga v globalni delniški ETF. Bistvo ni dovršenost, ampak vztrajnost. Cena tega pristopa je, da boste občutili celotno nihanje delniškega trga, vključno z leti, ko vrednost precej pade. To ni napaka sestave, to je njena narava.

Konservativni

Kdor težko prenaša nihanja ali ima krajše obzorje, se običajno nagne k sestavi z več obveznicami in denarja ter manj delnicami. Tu prevladuje želja po manjših padcih in večji predvidljivosti, za ceno nižjega pričakovanega donosa skozi čas. Pomembno je to dvoje držati skupaj: manjša nihanja in nižja pričakovanja gresta v paru, eno brez drugega ne obstaja.

Tak portfelj bi lahko imel pretežno kakovostne obveznice in denarno košaro, manjši del pa v globalnih delnicah za nekaj rasti. Primeren je za nekoga, ki bo denar potreboval v doglednem času ali pa preprosto ponoči ne želi razmišljati o borzi. Tveganje, ki se ga tu pogosto spregleda, ni nihanje, ampak inflacija: če je donos zelo nizek, lahko kupna moč počasi kopni, čeprav številka na izpisku raste.

Uravnoteženi

Klasična sredina je portfelj globalnih delnic in obveznic v nekem razmerju, ki človeku ustreza, recimo nekje okoli polovice v vsako smer ali z zmernim nagibom k delnicam. Delnice poganjajo dolgoročno rast, obveznice ublažijo padce in dodajo nekaj stabilnosti. Ideja je, da noben del ne prevzame celotne usode portfelja.

To je sestava, ki jo ljudje najlažje vzdržijo skozi leta, ker je dovolj umirjena, da je ne opustijo ob prvem pretresu, in dovolj rastoča, da skozi desetletje nekam pripelje. Vredno je vedeti, da uravnotežen ne pomeni odporen na izgube. V letih, ko padejo tako delnice kot obveznice hkrati, tudi ta portfelj izgubi vrednost. Uravnoteženost zmanjša verjetnost zelo grdih let, ne odpravi pa jih.

Rastni

Kdor ima dolgo obzorje in trden želodec, pogosto izbere višjo delniško utež, recimo pretežni del v globalnih delnicah in le manjši blažilni del v obveznicah ali denarju. Pričakovanja so višja, a tudi nihanja so večja in padci globlji. Tukaj je iskreno najpomembnejša samospoznanost: rastni portfelj deluje le, če ga res zmorete obdržati tudi takrat, ko je na papirju globoko v rdečem.

Tipičen primer je mlajši človek, ki v naslednjih petnajstih ali dvajsetih letih denarja ne bo potreboval in razume, da bo vmes doživel kakšno hudo leto. Past ni v sestavi, ampak v vedenju: marsikdo se ima za rastnega vlagatelja, dokler ne pride prvi resen padec, takrat pa proda. Bolje je izbrati nekoliko manj agresiven portfelj, ki ga boste zares zdržali, kot drznega, ki ga boste ob najslabšem trenutku opustili.

Podjetniški

Podjetniki in samozaposleni so poseben primer, ker imajo eno veliko tveganje že vgrajeno v življenje: njihov dohodek in pogosto velik del premoženja sta vezana na isto podjetje. Zato je smiselno, da je naložbeni portfelj namenoma drugačen od posla. To pomeni več likvidnosti, torej večjo denarno rezervo kot pri zaposlenem, manj koncentracije in zavestno izogibanje temu, da bi naložbe še dodatno stavile na isto panogo, v kateri že služite kruh.

Predstavljajte si lastnico gradbenega podjetja. Njen prihodek je odvisen od gradbeništva, zato bi bilo nespametno, da bi imela še portfelj, nabit z gradbenimi in nepremičninskimi naložbami. Bolj smiselna je široka globalna razpršitev, ki se vede drugače kot njen posel, in večja rezerva za mesece, ko naročil ni. Cilj ni iztisniti zadnji odstotek donosa, ampak poskrbeti, da en sam slab posel ne potegne za sabo tudi vseh prihrankov.

Upokojenski dohodkovni

V upokojitvi se vprašanje obrne. Namesto kako čim več privarčevati postane osrednje kako iz prihranjenega mirno črpati, ne da bi nas eno slabo borzno leto na začetku pahnilo v težave. Pogost pristop je razdelitev po časovnih predalih. V prvem predalu je denarna košara za bližnje izdatke, da nekaj let porabe ni odvisnih od trga. V drugem je lestev obveznic z različnimi zapadlostmi, tako da redno nekaj zapade in se sprosti. V tretjem so kakovostne ali dividendne delnice, ki naj skrbijo za dolgoročno rast in obrambo pred inflacijo.

Logika je psihološka prav toliko kot finančna. Ko upokojenec ve, da ima nekaj let porabe na varnem, lažje prenese, da delniški del začasno pade, saj mu vanj ni treba poseči. Pomembno opozorilo: dividende niso zajamčene, podjetja jih lahko znižajo ali ukinejo, in tudi visoke dividende ne nadomestijo premišljene razpršitve. Donosi, obresti, dividende in kapitalski dobički so praviloma obdavčeni; podrobnosti obravnava poglavje o davkih.

Proti inflaciji

Kdor ga najbolj skrbi, da bo denar izgubljal kupno moč, sestavo nagne k sredstvom, ki se inflaciji običajno bolje upirajo. Sem sodijo delnice, ki dolgoročno odražajo rast cen in dobičkov, inflacijsko vezane obveznice, katerih vrednost je vezana na rast cen, realna sredstva, kot so nepremičnine ali infrastruktura, in manjši del v zlatu kot zgodovinski zaščiti za izredne čase.

Tukaj je treba biti pošten glede dveh stvari. Prvič, nobeno od teh sredstev ne deluje zanesljivo in usklajeno; v posameznem letu lahko vsako razočara, tudi takrat, ko je inflacija visoka. Drugič, zlato ne prinaša obresti ali dividend, niha lahko močno in ni čarobna rešitev, ampak kvečjemu majhen kos sestavljanke. Protiinflacijski portfelj je torej bolj raznolika obramba kot pa zajamčen ščit.

Faktorsko nagnjen

Bolj izkušen in potrpežljiv vlagatelj se včasih odloči za rahel naklon v določene značilnosti delnic. Jedro ostane širok globalni delniški trg, ob njem pa nameni nekaj več teže recimo cenejšim podjetjem (vrednost), dobičkonosnim in stabilnim podjetjem (kakovost), tistim z močnejšim nedavnim gibanjem (momentum) in manjšim podjetjem (mala podjetja). Misel v ozadju je, da so te skupine zgodovinsko izstopale, a poudarek je na zgodovinsko.

Kar kažejo raziskave: ti dejavniki so v daljših obdobjih kazali presežek nad širokim trgom, vendar lahko za leta zaostajajo, preden se to morda spet obrne, in nič ne jamči, da bo veljalo tudi v prihodnje. Praktično to pomeni, da je faktorski naklon nekaj za tiste, ki razumejo, kaj počnejo, in zmorejo dolga leta vztrajati, tudi ko izbira slabše od navadnega indeksa. Za večino je preprosto, široko jedro povsem dovolj.

Pogoste napake

Preveč domače pristranskosti. Naravno se nam zdi vlagati v tisto, kar poznamo, a portfelj, prepoln domačih in evropskih imen, je manj razpršen, kot misli njegov lastnik. Slovenski in evropski vlagatelj naj bo tu posebej pozoren, saj je domači trg le majhen del svetovnega. Svet je velik, naj bo tak tudi portfelj.
Preveč skladov. Deset prekrivajočih se ETF-jev ni boljša razpršitev kot dva dobro izbrana, le pregled je slabši in stroški se znajo seštevati. Več kosov ni isto kot več raznolikosti.
Preveč denarja ali preveč delnic. Predebela denarna blazina počasi izgublja kupno moč zaradi inflacije, pretežka delniška utež pa lahko ob padcu zlomi vašo voljo in vas pripravi do prodaje ob najslabšem času. Skrajnosti v obe smeri škodijo.
Preveč kripta. Majhen, vnaprej omejen del, ki ga lahko v celoti izgubite brez posledic za življenje, je nekaj povsem drugega kot velika stava v upanju na hiter dobiček. Velikost pozicije naj ustreza tveganju.
Preveč delnic delodajalca. Imeti velik delež v podjetju, kjer ste zaposleni, pomeni, da bi vam ena sama težava lahko hkrati vzela službo in prihranke. Dohodek in naložbe naj ne bosta vezana na isto usodo.

Pravilo in kontrolni seznam

Portfelj naj izhaja iz vašega življenja, ne iz tujega vzorca: najprej določite obzorje in koliko nihanja zares zdržite, šele nato izberite razmerje med delnicami, obveznicami in denarjem, in ga naredite dovolj preprostega, da ga boste razumeli in vzdržali tudi v slabem letu.

Vem, kdaj bom ta denar potreboval (moje časovno obzorje).
Iskreno vem, kolikšen padec zares prenesem, ne le na papirju.
Portfelj je globalno razpršen, ne prepoln domačih imen.
Število skladov je majhno in se ne prekriva po nepotrebnem.
Nimam pretirane koncentracije v eno podjetje, panogo ali delnice delodajalca.
Denarna rezerva je dovolj velika za izredne dogodke, a ne tako velika, da inflacija pojé presežek.
Sestavo razumem do te mere, da je ne bom v paniki opustil.

Upoštevajte še, da so nekateri produkti pri nas težje dostopni kot v tujini, zato je pri sestavljanju portfelja vredno preveriti, kaj je slovenskemu vlagatelju dejansko na voljo. Za konkreten portfelj, prilagojen vašemu položaju, se posvetujte s strokovnjakom; pri JonatanMars Invest k temu vedno pristopimo z razlago procesa, ne z obljubami o rezultatu.